Nalezljiva dobra volja Maroltovih: "Popolne družine ni, obstaja pa srečna" (VIDEO)

Tik pred prazniki je ekipa N1 obiskala družino Marolt iz Novega mesta. Jure in Tjaša sta slovenski javnosti znana kot vplivneža, ki s sledilci delita tako vesele zgodbe kot zahtevne trenutke družinskega življenja z njunimi tremi otroki, Višnjo, Zarjo in Vorancem.

Jure je pred desetletjem po rojstvu prve hčerke Višnje začel pisati blog Ljubki nesmisel, kjer opisuje radosti in tegobe očetovstva. Oba objavljata tudi na Instagramu, kjer iskreno in iskrivo opisujeta družinsko življenje. In to je – tako kot pri vsakem od nas – polno vzponov in padcev.

Pred dvema letoma se je Tjaša, ki je srednješolska učiteljica, soočila z diagnozo raka dojke. Zdravljenje je bilo uspešno in bolezen je premagala, nato pa je družino doletela še bolezen očeta, ki ima diagnozo multiple skleroze.

Kljub težkim življenjskim preizkušnjam Jure in Tjaša izžarevata optimizem, ki ga v teh časih vsekakor potrebujemo. Ves čas našega pogovora so se iz sobe, kjer so se igrali njuni trije otroci, slišali vzkliki, vmes so tudi simpatično "zmotili" intervju. V domu družine, ki smo jo obiskali, je čutiti toplino in veselje.

Pogovor z družino Marolt si lahko ogledate v zgornjem videu, ga poslušate v obliki podkasta ali pa preberete spodaj.

Za začetek, kako sta se spoznala?

Jure: Skupaj sva že od srednje šole, od 17. leta. Bila sva v paralelki na gimnaziji. Jaz je takrat nisem opazil, ker sem imel druge prioritete, predvsem košarko ...

Tjaša: Ti si bil na igrišču s fanti, to je bilo to.

Jure: Ona me je prej mogoče opazila in potem, kot se temu rado reče, je beseda dala besedo. Priložnost se je pokazala in sva jo izkoristila. Videla sva, da nama je v redu skupaj, in potem sva nekako vztrajala na tej poti, ki je že kar dolga. ...

Tjaša: Moja najboljša prijateljica v srednji šoli je bila njegova sošolka. Saj smo se poznali že prej, bila sva paralelka, gimnazija ni bila velika. Ampak takrat smo šle me punce na morje, prvič same. Šle smo v Ankaran, v en tak zabačen kampek. Tam nam je bilo dolgčas, bile smo tri. Rekle smo si, kaj bomo počele. Potem se je prijateljica spomnila, kaj pa če bi fante povabile, mojega sošolca in še enega prijatelja. Bila sta taka simpatična in fejst in sta res prišla. Z vlakom sta se pripeljala.

Jure: Danes ne bi šla več z vlakom ...(smeh) In tako se je vse skupaj začelo.

Ko sta bila skupaj več kot deset let, sta se odločila za družino. Kakšno spremembo je za vajin odnos pomenil prvi otrok, potem drugi in še tretji?

Jure: Prvega sva načrtovala, iskreno, sva si ga želela. Oba sva v nekem obdobju, ko sva bila stara okrog 30, začutila, da je čas, da nadgradiva najino zgodbo.

Tjaša: Takrat sva se tudi preselila skupaj, v manjšo vrstno hiško.

Jure: Vse otroke sva si iskreno želela. Je pa res, da je tretji prišel nepričakovano. Zato je tako majhna razlika med drugo in tretjim, je prišel zelo hitro.

Z več otroki je čisto drugače. Ko imaš enega otroka, je on v središču tvojega sveta. Se mi zdi, da ga tudi malo razvajaš, kar je po svoje logično, na njem se učiš. Pri drugem in tretjem pa si že malo utečen, veš, kako je videti družinska dinamika, se malo prilagodiš.

Vedno pravim, da je to, da je dobil brata in sestro, največ pomenilo za prvega otroka. Ker smo hčerki s tem dali vedeti, da ni sama na svetu, ampak da nas je več. In tudi ta družinska dinamika med sorojenci se mi zdi, da je zelo lepa.

Seveda se prepirajo, ampak se imajo tudi zelo radi. To je najbolj pomembno za naju.

Vsaj delno se preživljata tudi z influencerstvom. Kako sama dojemata ta poklic in kakšen je odziv okolice na to, da delita utrinke svojega življenja na družbenih omrežjih?  

Tjaša: Jaz imam svojo primarno službo v šolstvu. Zraven malo podprem Jureta in kdaj kaj sama objavim. To mi je dodatno, v veselje, ni delo, bolj hobi. Juretu pa je to že bolj resna služba. Oziroma, saj je služba.

Jure: Vedno pravim glede vplivnostnega marketinga, marsikdo si tega želi in bi rad to postal, ampak za to se ne moreš odločiti, mora se zgoditi spontano, če se.

Pri meni se je začelo z rojstvom prve hčerke, pred dobrim desetletjem. Začel sem pisati blog, takrat je bilo tega očetovskega pogleda zelo malo, skoraj nič. Potem je postalo zanimivo in je zgodba rasla.

Katere stvari objaviti, deliti, in katere ne? Preprosto, objavim tisto, kar vem, da ne bo nikogar spravilo v zadrego. Zato vedno pogledam otroka. Če moraš razmišljati, ali je nekaj primerno, potem ni, tega ni objavim. To je zelo preprosto, ni težko priti do tega cilja.

Pogosto pravijo, koliko negativnih lastnosti ima to vplivnostno preživljanje časa, toda zdi se mi, da mi zato preživljamo več časa skupaj. Gremo na kakšen izlet, nekaj posnet, ampak vedno skupaj, stremim k temu, da smo čim več skupaj. S tega stališča mi je zelo všeč, ker peljemo družinsko zgodbo na tak način.

Tjaša: Jure je lahko veliko več doma, to delo je več od doma, ima bolj prilagodljiv urnik, iz tega vidika je to super za družinsko življenje z majhnimi otroki, ki še niso zelo samostojni.

Kako se okolica odziva na to, da svoje zasebno življenje delita z javnostjo? Tjaša, kakšen je odziv vaših učencev?

Tjaša: Moram reči, da nikoli ni bilo kakšnih slabih odzivov. Nikoli nisem imela občutka, da bi bilo kakšno obtoževanje. Vedno je bilo lepo sprejeto, z zanimanjem.

Učenci to redko sploh omenijo. Včasih se zgodi, da vprašajo, 'joj, profesorica, a vi pa influensate' ... Če kaj vprašajo, jim odgovorim. Sicer midva objavljava družinske vsebine, to ni vsebina, ki bi zelo zanimala moje najstniške dijake.

Oni so druga generacija. S tem (influencerstvom) odraščajo, njim je to normalno, blizu, nič posebnega. Tudi z njihove strani nobenih slabih odzivov.

V svojih objavah opisujeta izzive starševstva, partnerstva. Videti ste popolna srečna družina ...

Jure: Popolna družina ne obstaja. Srečna ja, popolna ne. Tudi mi se spremo. Vendar to ni stvar, ki bi jo delil, zakaj bi jo. Ne iščemo samo lepih trenutkov, ampak trenutke, ki nam veliko pomenijo. Če se prepiramo, pa to ni eden teh.

Tjaša: Dostikrat očitajo influencerjem, da se snema samo lepe, pozitivne strani življenja, kar ni res, midva sva delila tudi svoje zelo težke zgodbe. Je pa res, da tudi, ko sem imela majhne otroke, dojenčke, malčke, ko se je sin metal po tleh, trmaril in jokal, sem ga šla potolažit, takrat nisem mogla niti želela vzeti telefona in snemati te njegove stiske. Telefon vzameš takrat, ko imaš čas, ko se ti zdi, da imaš kaj dobrega za dati svojim sledilcem. Popolnoma nenaravno bi mi bilo otroke izpostavljati v nekih slabih situacijah.

Jure: Pa tudi, vsak od nas si želi dobro deliti. Vsaj upam. Če se deli dobro, se nekaj dobrega tudi množi pri drugih in ta skupnost lepše raste. Če bi iskali slabo pri vsakem … Midva tudi ne tarnava, nisva taka človeka. To nama ni blizu.

Včasih tudi povesta, da se sprete in se potem pobotate. Kako se sprete "na dober način"?

Tjaša: Na dober način? (smeh)

Jure: Če se iz tega nekaj naučiš, je to čisto v redu. Ne mislim, da se človek ne bo prepiral, ne bo sprl. Ampak če od tega nekaj odneseš, ali tvoj otrok, ali se ti naučiš nekaj o sebi, kako si odreagiral, ali partner, je lahko pozitivno. Kakorkoli, to je normalno, sestavni del življenja. Si predstavljaš, da je vse v rožicah? To ni normalno življenje, mora biti včasih tudi malo sivine.

Tjaša: Po mojem tudi zato, ker sva že toliko časa skupaj, se zelo dobro poznava in zato lažje prideva do rešitve, veva, kako se pogovoriti, en drugega poslušati. Kot je rekel Jure, najbolje pri sporu je, da najdeš skupno rešitev, da vidiš stran od enega, od drugega, se poskušaš srečati.

Jure: Razumeti. Saj se dva odrasla človeka nikoli ne bosta glede vsega strinjala, tako tudi mora biti. Lahko pride do konsenza, poskušaš razumeti drugo stran, čeprav se z njo ne strinjaš. Pomembno je poslušati, razumeti drugo stran, tudi če se z njim ne strinjaš, in skupaj poiskati rešitev. Iz spoštovanja do sočloveka …

Tjaša: Otroci to vidijo. Če midva ne bova vpila eden na drugega pred njimi, če jima bova poskušala razložiti, zakaj tako dojemava neko stvar, bodo isto počeli, ko bodo odrasli. Zgodilo se je že, da je kakšen od otrok rekel, mami, oči a se prepirata? Ne, ne prepirava se, samo pogovarjava se …

Jure: Glasno ...

Tjaša: Imava trenutno različna mnenja, poskušava rešiti, malo sva mogoče razburjena pa bolj naglas govoriva. Pomembno je, da potlej nekako rešiš.

Z javnostjo sta delila, kot sta rekla, tudi težke zgodbe. Tjaša, najprej ste vi zboleli za rakom dojke, se pozdravili, nato ste zboleli še vi, Jure. Kako sta se takrat odzvala, v tistih prvih trenutkih, ko sta izvedela za diagnozo? Včasih se ljudje vprašajo, zakaj se je to zgodilo ravno meni.

Tjaša: Ko sem zbolela, dobila diagnozo rak dojke, sem se kar nekaj časa spraševala ravno to, zakaj se je ravno meni zgodilo, kaj sem narobe počela, kaj bi lahko naredila bolje, da bi to preprečila. Normalno se mi zdi, da se vsak, ki zboli, sprašuje, zakaj prav on. Ampak v času zdravljenja, na onkologiji sem srečala toliko različnih ljudi, z različnimi zgodbami, različne starosti, z različnimi načini življenja, od športnikov, veganov, poduhovljenih, ali čisto takih sproščenih, v različnih poklicih, tako da na koncu vidiš, da ni nekega pravila. Na koncu sem sprejela, da mi je življenje dalo to prepreko, da imam družino, imam otroke, imam veselje do življenja in da bom zmogla to premagati in iti prek.

Jure: Jaz pa se nisem toliko spraševal, zakaj. Ker v življenju se zgodi, nimaš kaj. Vedno sem skrbel za zdrav način življenja, veliko gibanja, nisem kadil, nisem pil, ampak ne moreš pa vplivati na tisto, na kar ne moreš vplivati.

Diagnoza z multiplo sklerozo pri meni pomeni, da se bom moral veliko prilagoditi, se že in se še bom moral v nadaljnjem življenju. Kako se bo razvijalo, ne vem, ker ne vejo niti zdravniki, tako da pač gremo preprosto iz dneva v dan.

Nikoli se nisem samopomiloval v tem smislu, zakaj ravno nam. Ampak v življenju se preprosto zgodi. Imamo to veliko srečo, da imamo tri zdrave otroke. Imamo veliko srečo, da je Tjaša povsem zdrava oziroma je ozdravela. Kako se bo pa življenje naprej spremenilo … Vedno se ti lahko zgodi, lahko greš po cesti pa te strela zadene, ne moreš vedeti, kako se bo to razvilo. Preprosto, če sprejmeš, potem greš lahko dalje.

Sta bila v dvomih, ali to, da sta zbolela, deliti s sledilci?

Jure: Ljudje smo različni. Meni je bilo lažje, da sem svojo zgodbo povedal, ker mi je najtežje, če nekaj držim v sebi. Lažje je, če dam ven iz sebe. Na tak način, tudi s sledilci, upam, da bom razčistil vse dvome, ki se nabirajo v meni. In so povsem normalni glede na moje zdravstveno stanje. Ampak kot pravim, jaz ga ne doživljam kot nekaj slabega, zakaj se je zgodilo, zakaj smo tukaj prav mi tisti, ki jih je še to doletelo, ampak imamo še nek izziv v življenju, ki ga bomo skupaj premagali. Kako, bomo videli sčasoma, jaz trenutno ne morem o tem še ugibati.

Tjaša: Ni pa seveda vse vedno lepo, da ne bo izpadlo, kot da smo to vse z lahkoto sprejeli in da so samo pozitivni dnevi in se nikoli ne zlomimo. Pridejo težki dnevi, pridejo težki trenutki, normalno. Ampak ko imaš tri majhne otroke, kaj pa boš drugega, kot da se za njih boriš, za njih vztrajaš. Ne moreš obležati na kavču in se smiliti samemu sebi. Ne gre, če te potrebujejo trije, za katere moraš poskrbeti, za katere si odgovoren. Otroci ti dajo energijo, da greš naprej in se boriš.

S svojimi objavami o bolezni tudi zelo pozitivno vplivate na ljudi. To je videti po komentarjih, saj se vam oglašajo drugi bolniki in se opogumljate med sabo. Kako gledate na to, da ste te težke zgodbe delili z javnostjo?

Jure: Meni se zdi pomembno, da deliš, ker tako vidiš, da dejansko nisi sam. Skupnost je tako velika, da vidiš, da ima veliko ljudi podobne ali sorodne težave kot ti. In jim izredno veliko pomeni tudi, da se o tem govori, ker potem se ta tabu spreminja. Žal je še vedno tako, da te ljudje, če imaš neko bolezen, raje odrinejo nekam na stran, da pozabijo nate. Na tak način pa jim daš vedeti, da si še vedno tu. Tudi prilagojen, tudi mogoče nekoliko drugačen, kar še ne pomeni, da si se osebnostno spremenil.

Tako da mislim, da s tem, ko deliš, kaj tebe teži, olajšaš svojo dušo in s tem daš drugim vedeti, da niso sami in in ko niso sami, se ta skupnost širi in so močnejši ravno zaradi zavedanja, da lahko dosežejo zelo veliko.

Tjaša: Podporni krog za ženske, ki so zbolele za rakom dojk, je po Sloveniji res zelo velik. Veliko se dela na promociji samopregledovanja, preventivnih ukrepov in je veliko krogov za pomoč takim ženskam. Tako da ni težko najti nekoga, če si želiš, če ti to pomaga. Povezala sem se z ostalimi ženskami, si našla podporo v teh krogih.

Odločila sva se, da bova tako javno izpostavljena in tako bolezen bi bilo težko prikrivati. Oziroma meni bi bilo to veliko breme. Veliko lažje mi je bilo, da sem to delila s svojimi sledilci, potem pa dobila tako krasne odzive in se potem tudi prek Instagrama s krasnimi ženskami povezala, da sem bila prav vesela, da sem se tako odločila.

Imate kakšen nasvet za ženske, ki prebolevajo raka?

Tjaša: Svetujem jim, naj se ne predajo, da vztrajajo, da tudi če pridejo slabi dnevi, ker normalno je, da pridejo, tudi zdravila imajo svoje stranske učinke, da se ne predajo, da vztrajajo in da postavijo predvsem sebe na prvo mesto.

V tem obdobju zdravljenja naj si vzamejo čas zase, da se spočijejo, da, ker imajo veliko več časa, preberejo kakšno dobro knjigo, pogledajo kakšen dober film, da grejo na sprehod v naravo. Meni je to vse zelo pomagalo, da sem si res dovolila počitek in pa čas, da je telo ozdravelo. In pa seveda, če je možno, če imajo tako okolje, podporo družine, partnerja, da se jim zaupajo, da jim povejo, kaj jih teži, kaj potrebujejo od njih.

Ženske smo take, da, kot pravijo, držimo tri vogale družine in gospodinjstvo in otroke in še kakšno službo zraven in še svoje starše, stare starše, da mogoče si pa res v tistem trenutku dovolijo, da so one na prvem mestu, da drugi njih pocrkljajo in poskrbijo zanje.

Večkrat sta napisala, da na anonimne in škodoželjne komentarje ne odgovarjata, jih ignorirata ali izbrišeta. Toda spletno okolje se včasih zdi zelo, zelo negativno. Tudi algoritmi so narejeni tako, da včasih spodbujajo negativno. Kako gledate na to, kako neprijazni smo kot družba, sploh v spletnem okolju? Vajine objave so namreč obratne – dajejo upanje, razširjajo veselje in so pozitivne.

Jure: V principu ne razumem ljudi, ki se skrivajo za neko lažno profilko, ki tako izpostavljajo svoje negativne komentarje, ali pa ne razumem človeka, ki se preprosto usede za telefon za računalnik, skrola in govori, kaj mu ni všeč. Jaz se ne strinjam z vsem, kar vsak napiše, ampak to je moje mnenje, jaz ga ne vsiljujem drugim.

Zelo verjamem, da če nekdo naredi nekaj dobrega, ga pohvališ pri tem. Če se z nečim ne strinjaš, se pa pač ne strinjaš. Mislim, da s tem ni čisto nič narobe. Ampak zakaj bi moral to človek deliti na vsakem koraku, pa tudi ne razumem.

Na vsakih deset ali še več dobrih, pozitivnih komentarjev, se najde eden slab. In zapomnimo si samo tistega slabega. Ljudje smo tako naravnani, žal.

Ampak preprosto, ko ugotoviš, da so v življenju neke pomembnejše stvari, ti spletni komentarji, predvsem peščice izbranih, ne postanejo več tako pomembni oziroma si jih sposoben spregledati, ker veš, da ne izražajo resnice oziroma ne povejo bistva, ki si ga sam želel posredovati.

Tjaša: Mislim, da so to pač te negativne strani družbenih omrežij. Upam, se bo tudi zakonodaja glede tega spremenila, poostrila. Dejstvo je, da ljudje veliko laže v nekem varnem okolju, skriti na kavču, dajo neke slabe, negativne energije iz sebe, nek svoj gnev. Rečejo take stvari, ki jih drugače, če bi bili s človekom soočeni, iz oči v oči, ne bi nikoli si upali sploh izustiti. Tako pa skriti za skritimi profili imajo možnost oziroma si dovolijo, da so to taki komentarji.

Moram pa reči, da niti nimava nekih takih izkušenj, da je tega zelo, zelo malo.

Odraščanje vajinih otrok in cele generacije je precej drugačno kot odraščanje vajine generacije, zaradi vse tehnologije, ki jim je na voljo. Kako omejujeta oziroma postopoma otrokom dovolita dostop do tehnologije, do interneta, do družbenih omrežij?

Tjaša: Naši otroci še nimajo svojih telefonov. Starejša je zdaj stara deset let in moram reči, da ima večina njenih vrstnikov telefone, ona ga še nima. Imamo sicer en skupni telefon, družinski, če ga potrebuje, da kam gre, da pokliče. Ampak niti ni nekega zanimanja, da bi imela svojega. Tudi tablic nimamo.

Najmlajši otrok Voranc: Kako ne, imamo pri babi in dediju?

Tjaša: Pri babi in dediju je pa drugačna rutina. Jim malo več dovolijo. Risanke so večinoma po televiziji, dovoliva, da jih kdaj pogledajo. Tako da poskusimo karseda omejiti te ekrane. Ker vidiva, da ni potrebe – zakaj bi otroci bili pred zasloni, če se lahko igrajo.

Jure: Spominjam se svoje mladosti. Ko sem bil na začetku srednje šole, se pravi pri petnajstih letih, smo bili pri sosedih na računalniku. Telefon sem imel, ker je bila to čista novost, in smo ga uporabljali ogromno.

Danes pa s tem zavedanjem, ki ga imamo, imam občutek, da naši otroci dejansko ne bodo preveč temu izpostavljeni. Čeprav grozijo s tem na vsakem koraku. Ravno zaradi tega, ker smo tudi mi – čeprav kasneje – s tem odraščali, tako da vemo, kakšne so prednosti in slabosti.

Višnja je stara 10 let. Pri petnajstih letih smo mi imeli že vse. Zdaj reči, da je ona toliko na slabšem, ker je izpostavljena, ni. Jih pa omejuješ, seveda. Če bi bilo po njeno, bi imela PlayStation in bi ga igrala po ves dan. Ampak tega ne dovoliš. Vse je preprosto. Vse je vzgoja. Vsak si izbere svojo pot. Gremo na sprehod, gremo malo ven, med sabo se igrajo.

Tjaša: Ja, igrajo se pa res kar veliko skupaj.

Kako boste preživeli praznike?

Jure: Naši prazniki bodo, vsaj upam, zelo umirjeni, Tjaša bo doma, ker šola ima počitnice, otroci bodo tudi. Do družine gremo na božično in novoletno večerjo. Vmes pa je bistvo, da se bomo čim več družili, da bomo skupaj.

Šli bomo pogledat lučke, na sprehod, drugega pa ne. V tem hektičnem decembru želimo, da so prazniki čim bolj umirjeni. To je bistvo, ki smo ga malo pozabili. December je čas za družino, da smo skupaj.